…evo, najino pasjo siesto! 💤💤💤

Tudi, ko je tempo vsakdana naaaaaaajbolj ubijalski, kot je recimo v teh tednih (pa se ne pritožujem – vrhunsko mi je delat in kreirat! 💜⭐️), si midve z Žabi znava tkole vzet – poleg obveznih, poživljajočih sprehodov v gmajno 🍀-, med letanji po sestankih, njeno fizioterapijo, laserjem in vsemi drugimi obveznostmi, pol urce čiiiiiiiiist na off – tut če je tretja svetovna vojna al pa če padajo granate, midve ne jebeva žive sile in vmes tkole mal začoriva na kavču.

(Ko pa še to včasih ne znese, me pa že pogled na to fotko spočije in prenovi.) To človekovo zlitje z živalco me vsakič znova fascinira – resda mogoče malo manj takrat, kadar to pomeni, da Ulla čuti mojo napetost in se potem dere ko jeshar s terase na vse mimoidoče 🤪 – , ampak je pa to obenem tudi dober alarm zame, da spet preveč nategujem svojo energetsko elastiko in da se moram skulirat, ker se bo sicer strgala.

V bistvu imam v Ulli poleg angela varuha še neizprosno policistko za zmernost. 🙏