Kdo je Ulla?

Tole ni čisto klasična stran za pasje ljubljenčke, polna srčkov, rožic in pocukranih stavkov. Ker moja osemletna Ulla, 3000-gramska mešanka med šicujko in jorkširskim terierjem, ni klasična psička in ker jaz, njena hiperljubeča in hipersenzibilna zaveznica, prijateljica in partner in crime v vseh prismodarijah (Ulla se v avtu vozi pri meni v naročju in gleda tam pri volanu nekje skozi okno, ker uživa v sunkih vetra v njen mini smrček, bogmiodpusti ta greh!) – nisem čisto klasična pasja skrbnica.

Tole ni običajna, pasja stran tudi zato, ker ima moja Žabi, kot je Ullino partizansko ime, od prvega dne, spomladi leta 2012, ko sem jo v roza posteljici in z roza povodcem s swarovski kristalčki, pripeljala skupaj z njenim krstnim botrom Gustyjem, iz pasje porodnišnice (=psarne z dogami v Brežicah, kjer je nastala, malce pomotoma in v navalu strasti svojih staršev, v kotu dnevne sobe, na novega leta dan!) v moj dom v Ljubljani, prej status družinske članice in razvajene kraljične v tem mojem solo-gospodinjstvu, kot pa status ‘psa za na ketno’.

In nenazadnje tudi zato tole ni čisto konvencionalen, osladni pasji portal, ker je Ulla letos spomladi, na Veliko noč, v osmem letu starosti, doživela hudo nesrečo – na obali Kamenjaka jo je napadel nemški ovčar in ji z enim samim, usodnim ugrizom, tako hudo poškodoval hrbtenico, da ne more več sama hoditi. Pri tem ji pomaga moja konstrukcija iz dveh roza povodcev (enega ima čez prsi, drugega pa čez ritko), povezanih z roza pentljo in občasno tudi pasji invalidski voziček (čeprav tega še ni povsem posvojila in vzljubila).

Ko sem se tej svoji tragični izkušnji prvič po nesreči razpisala, so mi debele solze kapljale na tipkovnico. Ta nesreča je kot ostra britev zarezala v moje srce. Bilo je dno mojega življenja. Moje najljubše bitje je ohromelo od pasu navzdol. Ulline male nogice niso več delale in njen repek se ni več premikal.

Danes, po skoraj štirih mesecih, ko Ulla sicer še vedno ne more samostojno hoditi, sva že super uigran, pasje-človeški, paraolimpijski dream team. Jaz sem v tem času uspešno doktorirala kot mamica pasje novorojenčice s posebnimi potrebami (trikrat dnevno delava fizoterapevtske vaje, lula in kaka pa Ulla z mojo pomočjo), sem se odločila iz teh jebenih limon, ki mi jih je priheftala v glavo Usoda, narediti okusno limonado – tri portale: poleg pričujočega še enega na fejsbuku in drugega na instagramu, preko katerih vas bom odslej vse pasjeljubce, pa tudi tiste, ki vas je morda pri vaših hišnih ljubljenčkih ali celo otrocih, doletela takšna ali podobna tragedija, obveščala o tem, kako s paretičnim bitjecem – kljub preprekam, ki sva jih midve vzeli kot izzive! – lahko naprej uživaš v svojem dinamičnem vsakdanu.

Ker….kakorkoli je lajf včasih zajebano težak, Zemlja se pa od vse te občasne bolečine in groze še kar ne vdre, kajne? Je kar treba še mal grizt, pa praskat, pa renčat, pa laufat, pa plezat… Zajeban k šus, ampak na nek način tudi lepo. Nismo žrtve svojih Življenj. Njihovi mogočni kreatorji smo. In čeprav ne moremo povsem vplivati na to, kaj se nam dogaja, lahko pa v celoti vplivamo na to, kako te dogodke percipiramo.

Midve z Ullo sva se odločili za brezkompromisno joy & fun-notranjo pozicijo do najinega novega življenja.

Ne jebeva žive sile. Uživava kot usekani. Hodiva še naprej v hribe, na morje, na šopinge in na obiske. Ob naju dveh se ustavljajo trume staršev in otrok, ker je Ulla zdaj, s svojimi roza zankicami, še večji magnet zanje kot prej. Pravi angelc na Zemlji. Dušica, ki zdravi. Moja veličastna ljubezen na povodcu.

Dobrodošli v svet mojih prigod z najlepšo in najpogumnejšo psičko na svetu!

(Uuuuu, štala….sem že osladna…!) 😉

Nina Orel.