Ljubezen na povodcu (O tem, zakaj moja Žabi ne more več hoditi.)

Z mojo Ullo vse leto neskoooooončno radi hodiva na morje. Skoraj vsak teden med letom si načarava eno ali dvodnevne izlete na obalo – obožujeva predvsem Baško in Premanturo! – poleti si pa privoščiva še precej večje porcije morskih počitnic. Ulla najraje stoji v vodi, ki ji sega do četrtine njenih tačic in opazuje miniaturne ribice, kozice in rakovice. Vsa ta mala bitja vedno pridejo pokukat orjaškega, kosmatega, srebrnega dinozavra, kar je zanje Ulla, ki predrzno moli gobec v njihovo kraljestvo.  Prava voajerka je moja prsmodka. Ure in ure motri vanje. In oni v njo. Prav zanimajo se drug za drugega. Potem Ulla šavsne s smrčkom proti vodni gladini, pod katero se smuka rakovička, pa se spet z ritko umakne malo nazaj in ob tem nagajivo maha z repkom. In tako v neskoooočnost.  In meni je prav poživljajoča meditacija, ko gledam ta živalski dialog med kopnim in morjem in seveda dodaten navdih za finiširanje moje knjige za otroke, Povestic o psički Ulli, mačku Rastislavu, kobilici Mici in pajku Štefanu.  

 

Tako sva tudi letos za Velikonočne praznike skočili za par dni v Premanturo.  Tisto sončno, toplo soboto, 20. aprila, sva – kot že tisočkrat dotlej – posedeli na poti nazaj v apartma na obali Kamenjaka, v kempu Stupice.  Ležerno sva mežikali v sonček in vmes po malem zobali vsaka svojo malico. Naenkrat zaslišim glasen ropot kamnov za seboj,  sekundo zatem glasno lajanje moje Ulle  – še preden sem se dobro obrnila,  zagledam orjaškega, 60-kilskega nemškega ovčarja, kako z odprtim gobcem in obema prednjima tacama brutalno napade mojo miniaturno, 2900-gramsko mešanko med šicujem in jorkširskim terierjem.

Odtrgalo se mi je.

V milijoninki sekunde, torej praktično takoj, ko sem se zavedla, da jo je napadel (kdor je bil že kdaj priča spopadu psov ve, da se to odvrtava izjemno hitro in da je ta klopčič zafecljanih  dveh teles skorajda nemogoče razdružiti….), sem zakričala in se vrgla na ovčarja.

Toda mojo Ullo sem s tem le za silo rešila.

Ampak samo za silo.

Žal nisem v tisti norosti prekopicevanja enega majcenega, srebrno-sivega klopčiča moje Ulle in ogromne gmote ovčarja, zmogla preprečiti strahotne poškodbe, ki ji jo že prizadejal – z enim ugrizom ji je poškoval trebušno steno, z drugim pa – joj, solze mi tečejo na tipkovnico… – sredinski del njene drobcene hrbteničke, s čimer ji je prekinil živčno povezavo v hrbtenjači s celotnim spodnjim delom njenega, do tedaj tako zdravega, atletskega telesca.

“Ulla, moja Ulla!!!!”, sem v grozi kričala, ko sem jo prijela v naročje in moja punčka je cvilila, me pogledovala na smrt prestrašeno, kaj se ji je vendar zgodilo, jokala in se zvijala od bolečin v mojih rokah.

In praktično nikjer nobene krvi – samo dva relativno plitka, a usodna ugriza v njeno telesce.

Ullina zadnja, desna nogica takoj ni bila več funkcionalna, leva je postopoma izgubljala vso svojo moč…Nekaj sekund sem še mislila, da sta nogici zlomljeni, ampak intuicija mi je govorila, da je huje… da je prizadeto živčevje…Ljudje v sekundi dejansko vemo vse, ko se nam zgodijo takšne mejne situacije. Ko smo, v želji po rešitvi nebogljenega, ranjenega bitja, ob tem še polni adrenalina, smo pa še sploh “vodeni od zgoraj”.

Ker zgolj z omejenostjo lastnega uma ne bi zmogli ustrezno pohendlati situacije.

Še danes ne vem, kako sem, v življenjski grozi in strahu za moje najljubše bitjece, ki mi je kot hči, ki že sedem let predstavlja mojo družino, moj dom, mojo celico, mojo ljubezen, ves moj svet!!, uspela brezhibno speljati vse korake, ki so sledili temu brutalnemu napadu nanjo.

Iz bližnjega šotora in prikolice, od koder se je ta nevaren pes (brez nagobčnika ali povodca!!) zakadil v naju, je priletela njegova skrbnica, Avstrijka. Ko je videla, kaj je naredil njen pes, kako Ulla joka in se zvija od bolečin v mojih rokah, jaz se pa tresem in jo tolažim, je ponudila, da naju pelje v dežurno veterinarsko ambulanto v Pulo.

Veterinar v Puli mi je po rentgenu in pregledu Ulline hrbtenice rekel, da bo lahko tole čez nekaj dni že vse ok….meni je pa spet govoril notranji glas, ko sem jo gledala, kako se podira, ker ne more več stati na zadnjih nogicah,  kako se od strahotnih bolečin – kljub hitremu šusu analgetikov! – obupno slabo počuti, da jo mora takoj videti nevrolog in narediti CT.

“Nujno mi pomagajte do najbližjega nevrologa,”sem veterinarju v solzah ukazala.

“Najbližji je v Postojni,” mi je odgovoril.

Ne vem več, kako sem vzela najnujnejše stvari zase in za Ullo iz najinega tako ljubega apartmaja.

Ne vem več, kako sem uspela med vožnjo iz Premanture proti Postojni, na praznični dan (!), zorganizirati, da so zbrali ekipo za izvedbo CT-ja v veterinarski bolnici Postojna (hvala jim še enkrat za to!).

Ne vem več, kako sem v tisti norosti stiske in strahu za moje nežno, prestrašeno in hudo poškodovano bitjece, ki je otopelo od groze in bolečin ležalo v debeli deki v avtu zraven mene, uspela – preko desetin telefonskih klicev – najti poleg dežurnega nevrologa v Postojni še dežurnega veterinarja – nevrologa in ortopeda – v Ljubljani, ki je Ullo še istega dne operiral.

Ne vem več, kako sem zdržala ne da bi se zgrudila, ko me je kirurg po pregledu CT-izvidov Ulle gledal v oči in mi rekel: “Boste obržali tako hudo poškodovano psičko?”

KAJ JE REKEL?!?!

Snelo mi je. Še zdaj se spomnim tega trenutka.

Pogledala sem velike, čudovite učke moje Ulle na posteljici med nama dvema z veterinarjem, kako so me vprašujoče in v smrtni grozi gledale in zaslišala sem se, kako sem ostro zakričala: “JA, KAJ MI PA VI GOVORITE?!?! REŠITE MI TO MOJE BITJE!! IN TAKOJ. NE ČAKAJTE NITI MINUTE VEČ, STE ME SLIŠALI?!?! STE ME SLIŠALI?!? Tukaj bom čakala, dokler ne bo konec operacije. Ne grem domov. Pred vrati bom.”

Pobožala in poljubila sem mojo punčko in ji zašeptetala, da bo vse dobro in da jo čakam zunaj, pred vrati klinike, in da bo hitro spet vse dobro z njo.

Čutila sem, da me je razumela.

Ta moja deklica je neverjetna – v širini njenega razumevanja sveta in občutenja mene se mi zdi včasih kot mali človeček.

Ne vem več, kako sem zdržala vse tiste štiri dolge, mučne ure, od osmih zvečer do polnoči, ko sem, zavita v bel, rahlo okrvavljen in polulan kovter, v katerem je vso pot ležala Ulla, sedela pred vrati veterinarske klinike, kjer so mojo punčko operirali.

Hvala vsem angelom, mojim prijateljem, ki so mi takrat stali ob strani in bili z menoj nenehno ne vezi po telefonu – zlati ste! Naj se vam podpora meni in Ulli v teh peklenskih trenutkih povrne tam, kjer si najbolj želite!!

Ko me je kirurg ob polnoči, ko je zaključil operacijo, klical, sem mu rekla: “Gospod doktor, vem, da mi ne boste verjeli, ampak sedim pred vašo ambulanto, zavita v kovter, ker nisem šla domov.”

Povabil me je notri in mi dovolil pogledati mojo punčko, kako je na intenzivni negi ležala v malem boksu. Zmedena in le na pol prisotna zaradi anastezije, ki je kot izjemno zdrava psička, ni imela nikoli dotlej, me je takoj zaznala in zašepetala sem ji med solzami, ki so mi lile po licih: “Žabica moja, pridna, vse bo dobro, pridem takoj zjutraj po tebe!”

No, spet mi solze kapljajo po rokah in na tipkovnico…

Prišla sem v prazno stanovanje, gledala njeno roza posteljico, njene roza skledice Hello Kitty, njeno roza košarico s pisanimi, plišastimi igračkami – dihurčka Stanislava, zajčka Roberta, ovčko Klaro…mešalo se mi je…vso noč sem se prepotena premetevala po postelji, se na glas pogovarjala z mojo Ullo, vizualizirala, kako hitro okreva, ji pošiljaja svetlobo in ljubezen… in ob sedmih zjutraj v solzah oddrvela ponjo na kliniko.

Joj, kako jo je bilo lepo videti!!

“Moja Žabica!!! Punčka moja,” sem zašepetala in jo v solzah prevzela v naročje.

Resda vso poflikano in pokrpano, ampak moja Ulla je še tukaj, še je z mano!!

Obe sva se ponovno rodili na to noč iz sobote, 20., na nedeljo, 21. aprila.

Nama se je vstajenje zgodilo tik pred Kristusovim vstajenjem od mrtvih, ki je bilo dan kasneje, na Velikonočni ponedeljek.

Kakšen pekel so bili ti prvi trije dnevi in noči po operaciji!

Bila sem kot v transu, vse sem počela z neskooooočno brezpogojne ljubezni do Ulle, ampak obenem kot robot.

Vse ostalo sem izklopila.

Ker sicer ne fizično ne psihično tega ne bi zdržala.

Kot bi bila v alfa stanju.

Zaradi intenzivne nege Ulle 24 ur dnevno, neprespanih noči, strahov za njeno življenje, se mi je  na trenutke zdelo, da sem izpuhtela, da me ni več v telesu, ker sem se popolnoma razdala mojemu zlatemu bitjecu.

Peklensko težko je bilo, ker je Ulla kljub zdravilom ves čas tiho cvilila bolečin in nisem več vedela, ali je prav, da sem jo obdržala pri življenju?!?

Hkrati sem pa nekje zadaj, za kulisami tega resničnostnega trilerja, čutila tako silovito povezanost naju dveh z Ullo, ta čudež vzajemne, brezpogojne ljubezni, silovito strast naju obeh do življenja, do ponovne radosti in tako močno prepričanost, da morava še toooooooliko lepega skupaj doživeti, da naju je to obe gnalo naprej, skozi te najhujše tri dni v vicah, ki jih – kot sem kasneje izvedela od kirurga – zelo veliko kužkov sploh ne preživi.

Ko zdaj gledam nazaj na vse skupaj, je bila najtežja tretja noč, ko je moja punčka zaradi preživete travme, ki se je je zares zavedla, ker so popustili narkotiki, spančkala z odprtimi učki…ni si upala potoniti v spanec…gledala je v prazno, glavica ji je že zanihala, a se je spet zdramila in gledala v prazno…tiho je ob tem jokala…

Tisto noč sem čutila, da se je – četudi kot žival – na svoj način zavedla, kaj se je zgodilo….Da se je nekaj za večno spremenilo pri njeni sposobnosti samostojnega gibanja….ne znam vam razložiti, a čutila sem to z vso silo. In zato še jaz nenehno sem jokala. Vedela sem, da bo to nespodbudno delovalo nanjo, ampak ni šlo drugače….takrat še ne. Vse solze sem izjokala v tistih prvih treh dneh in naslednjih tridesetih, ki so sledili.

Vse.

Spreletel me je občutek, da hujšega občutka nemoči in žalosti, ker ti tvoje najdragocenejše bitjece ohromi zaradi malomarnosti neke skrbnice, ki ima nevarnega psa brez povodca ali nagobčnika, ne bom nikoli  več doživela.

Nikoli.

Nega hudo poškodovanega kužka, ki ne more več hoditi, kaka in lula pa lahko le z mojo pomočjo (te tehnike so me priučili v naslednjih 14-dneh na kliniki, ko sem Ullo vozila tja dvakrat dnevno), je nekaj takega kot nega novorojenčka. No v mojem primeru sem po tej nesreči dobila po sedmih letih življenja s čudovitim, zdravim bitjecem, še bolj prelestnega pasjega novorojenčka s posebnimi potrebami.

Ampak Ullina dušica se je odločila, da mi servira izkušnjo tega segmenta materinstva, ki se mu reče popolna samopozaba zaradi brezpogojne predaje drugemu bitju.

In čemur sem se jaz – nevede – izogibala 42 let svojega življenja.

Ne samo zato, ker se mi je zdelo, da – pri vsej moji, v zibel položeni skrbnosti za drugo bitje – meni ta izkušnja razdajanja zavoljo vzgoje novega Zemljana, dejansko ni potrebna (materinski nagon sem si dodobra potešila kot varuška čudovitih otrok v študentskih letih!), ampak tudi zato, ker sem se – to vidim šele po tej izkušnji z Ullo – strahotno bala tega čustvenega pekla, ki lahko čaka vsakogar izmed nas, ki se odločimo za ljubljeno bitje – pa če je to v podobi otroka, kanarčka, kameleona ali psa.

Samo za intenziteto emocij gre.

Ampak nismo vsi za vse, jebiga,

Ni me sram priznati, da imam prekrhko in preveč ranljivo srce, da bi lahko še kadarkoli šla s komerkoli skozi tak pekel.

Obenem pa sem na nek način ponosna nase, ker sem se v nekja dneh po nesreči JAZ odločila spet uživati življenje in uživati v sami sebi, pa čeprav v popolnoma novih okoliščinah, JAZ sem Ullo položila z vso radostjo v naročje in na njeno blazinico, pa sva šli na prve izlete v gozd in na travnike kot nekoč, da je že v nekaj dneh po nesreči (!) začutila rutino najinega prelepega vsakdana in nenazadnje je cunami MOJE neskončne ljubezni in skrbnosti mojo punčko obdržal pri življenju! (Kar je pravzaprav moja ljubezen in skrbnost do sebe!! – Pa smo spet pri tako čaščenem pozitivnem egocentrizmu, o katerem vam ropotam že eno leto v vsakem drugem zapisu.)

Po tem, kar sva z Ullo skupaj prestali, po vseh teh emocionalnih loopingih in peklenskih rollercoaster-jih, ko sem konec aprila in ves maj vsako jutro jokala v kopalnici, z glavo zarito v brisačo, da ne bi s svojo žalostjo zbijala morale moji punčki, a sem si minuto zatem rekla: “Če Ulla ne joka, pa ne more več hoditi, kako si drznem jokati jaz?!??!” in sem si vsak dan znova obrisala prah z ramen, si počesala od joka spopane umetne trepalničke, se strastno našminkala, vzkliknila: “Greeeeeeeeeemooooo veselo v novi dan, Žabi mojaaaa!!”, Ulli nežno objela zadnje tačice, ki ji zdaj visijo ob teleščku in šla z njo na sončen špancir, zdaj po vsem tem čustvenem doktoratu, pa – res čutim to mogočno silo LJUBEZNI.

Ki poraja Življenje in poganja svet.

In se pojavlja v tisoč in eni obliki, da jo lahko okušamo.

In to je bogastvo in lepota lajfa in naših odnosov. Morda tudi medčkoveških, ne samo v odnosu z živaljo, ampak tam – oprostite mi za bivanje moji coni udobja! – vaša Joži (še?) ni.

Čudovito se mi zdi, da je Ulla – v začudenje večine veterinarjev, ki so videli že tisoč in en primer rehabilitacije kužkov s takšno, najtežjo obliko poškodbe hrbtenjače! – ekstremno hitro okrevala in da je danes, mesec in pol po nesreči, spet naspidirani dobdovoljček, prava mala petardica, kot je bila nekoč.

Samo s to razliko, da ima zadnje nogice na ljubkih, roza zankicah, pritrjenih na povodec, tako da z njo – tako kot nekoč – vsak drugi dan pridno sopihava na Katarino in tekava po travnikih na vrhu vendar ona z mojo manjšo pomočjo.  (Pa jebiga, nekaj masaž več imam, ker me mal v križu štiha zaradi nenehnega sklanjanja k njej, ampak…kaj je to proti silam večnosti!)

Ker je psihofizično stanje otroka ali živali vedno odsev nas, njihovih skrbnikov ali staršev, mi je seveda velik kompliment, da se je Ulla – po nekaj mojih nihanjih, ker sem se vendarle morala privaditi na novo situacijo (hvala spet mojih redkim, a zlatim angelom, ki ste mi pomagali pri ekspresni čustveni regeneraciji!!)  ponovno uspešno “nalezla” moje življenjske radosti.

Jst mam reeeeeeeeeeeeees RADA TA LAJF, V VSEH NJEGOVIH OBLIKAH!

In najbrž sem fasala najbolj kruto in močno lekcijo iz brezpogojnega sprejemanja situacije.

Ker samo tako, da se na dnevni bazi, vsako uro teh težkih dni, nisem več “borila” s filingi in mislimi : “kaj bi bilo če”, “zakaj ni več, kot je bilo” in tako dalje, sem lahko preživela.

Ker trpljenje se neha v trenutku, ko se nehamo fajtat in sprejemo status quo.

In to ni predaja. To je dejansko odskočna deska z dna.

(Vem, da se ponavljam, ampak utrjevanje pomembne šolske snovi ni nikoli odveč.)

In na to odskočno desko z dna greznice dreka prideš samo tako, da si čim večkrat samo v tem trenutku ZDAJ.

Da ne pustiš noremu konju svojih misli begati nazaj ali naprej.

In tega me je naučila Ulla.

Ona kot žival, je vzela svojo paraplegičnost tako, da je “zdaj pač malo drugače”. Tista ritka ji je pač malo v breme, ker je težka in neobvladljiva, ampak – dokler ima  ljubezen, toplino, odlično hrano, sprehode in crkljanje – je njej vse OKEJ!

In ji je res.

Ker žival ne more blefirati dobrega počutja in se šopati z nju ejdž-pozivističnimi sranji, da bi se obdržala na površini.

Žival je v tem trenutku ZDAj.

Pa spet v ZDAJ.

Ona si ne vrti na telefonu videov, kako je tekala po obali v Baški in ne joka zraven, zakaj ne more več tega početi. Ona je samo v tem trenutku ZDAJ.

In v temu ZDAJ je dejansko vse ok..

In to je razsvetljenje.

Milina.

Vsega tega nisem zapisala zato, da bi me kdo pomiloval.  (Se mi zdi, da mi bo prej kakšen od mojih sovražnikov, ki se je kdaj v preteklosti prepoznal v mojih zapisih, morda to tragedijo celo privoščil, a če mu bo to v zadoščenje, naj kar, s tem se samo še globje zapleta v lasten karmični dolg!)

Svoje težke izkušnje tudi nisem delila z vami zato, da bi vzbudila v komu sočutje. (Jebe se mi za to, nikoli se nisem smilila sami sebi, ker je to popolnoma disfukcionalno, obenem pa tudi vem, da nobena situacija, ki se nam zgodi, ni pretežak križ, ki bi ga ne bili sposobni nositi).

Z vsem napisanim tudi nisem želela obsojati ljudi, ki si zaradi frustracij ob občutkih lastne šibkosti umislijo zelo nevarne pse, ki so jih nesposobni obvladovati, jim pa dajejo lažni občutek varnosti in suverenosti.  (Ti bodo najbrž ostali v lastni temi, takšni, kot so, in vedno jih bo žal na svetu določen odstotek, pa če se jaz razpištolim s tele svoje prižnice do amena.)

Odločila sem se deliti z vami ta uspešno prestani pekel z mojim najljubšim bitjecem zato, ker sem – kot pri ostalih izkušnjah, ki so bile v vseh mojih dosedanjih zapisih večinoma vezane na moje moške – ta trenutek začutila pri sebi močno notranje očiščenje in globoko olajšanje.

Kot bi bil zaključen en mogočni cikel.

Ne samo tega meseca Ulline rehabilitacije in moje transformacije, ampak kar en cikel mojega življenja.

Tale vihar je korenito spremenil kurz potovanja moje barke, ne vem pa še zaenkrat, kam točno.

Vsekakor pa se bo moje burno popotovanje nadaljevalo – vsem Bogovom hvala! – v sožitju z Ullo, mojo največjo ljubeznijo na povodcu!

Tako sva že letošnje poletje bili kar dva tedna v Premanturi in to na identični plaži, kjer se je zgodila tragedija – ker ne bom sužnja lastnih težkih spominov v tem smislu, da ne bi več nikoli šla na enega izmed svojih najbolj priljubljenih plejsov na planetu! – in seveda je Ulla tudi zdaj, ko ne more več sama hoditi ali stati, zabredla s tačicami v nizko vodo, poiskala svoje morske frende, jaz sem ji držala ritko z zankicami u luft (kar več ur skupaj!), da je lahko mirno nadaljevala s svojimi priljubljenimi, smrčkastimi intervjuji z rakci, kozicami, ribicami in polžki.

V življenju pridejo situacije, ki so nam usojene – zle slutnje skozi sanje in meditacijo, da se bo nekaj strašnega zgodilo z Ullo, sem imela že nekaj mesecev pred to nesrečo!! – in na te stvari res nimamo vpliva, pa če še tako garamo na sebi in na disciplini misli, telesa in duha.

Lahko pa vplivamo na to, kako jih dojamemo, sprocesiramo in integriramo v svoje življenje.

Jaz sem se odločila, da bom vse to naredila s svojim absolutnim in neizpodbitnim erosom do lajfa.

The only way is up!

 

 

 

————————–

Iskrena hvala osebju Veterinarske bolnice Postojna in celotni ekipi Veterinarske klinike Miklavžin.

Hvala tudi vsem fizioterapevtkam in akupunkturistkam (čeprav ste ena čisto posebno sorta žensk, ampak vas na nek način razumem v vaši…hmmmmm…”drugačnosti”…), ki ste bile ali pa še boste ob strani nama z Ullo v dolgotrajnem procesu njene rehabilitacije.

Še enkrat od srca hvala vsem mojim prijateljem, ki ste mi nesebično stali ob strani za SOS-telefonsko pomoč 24 ur na dan, sedem dni v tednu, enkrat en, drugič drug, da ste me hrabrili in bodrili v najtežjih trenutkih: Andreja, Gusty, Jan, Emmy, Boštjan, Magda, Rado, Tina, Naja, Neisha in Oliver.