Moj odhod v tujino je bil vsakič za obe velik čustveni izziv!

No, to je bil ta njen pogled, ki me je ob vsakem mojem daljšem odhodu v tujino, ko sem jo pustila pri starših, skrivdiral do amena!!! 💜💙💚💛

Od maskare črni potoki solza so mi lili po licih od žalosti….vse dokler nisem oddala prtljage na Brniku in se zamotila v djutifriju z najnovejšimi dišavami, ko sem čakala na letalo, se mi je trgalo srce. 💔

Ko sem pripotovala na drugi konec sveta – pa tudi, če je bil to Dubaj, New York, Los Angeles….sem si takoj nastavila alarm, da sem ob primernem, evropskem času, klicala mamo in jo povprašala, kako je Ulla, čeprav sem itak vedela, da je v najbolj ljubečih in varnih rokah na svetu! Ampak ne glede na to sem si obenem tudi vsakič želela, da bi Ulla znala govoriti, da bi poklepetali po telefonu še midve in da bi ji povedala, da jo imam fuuuuuul rada in da zelo kmalu pridem nazaj!! Ma, to so bile cele drame….ljubezen je naporna reč, vam povem! ❤️ 🐾🐶 

No, zdaj, ko je po sili razmer, ker je postala psiček s posebnimi potrebami, ne morem več nikomur, niti staršem, pustiti v varstvu dlje kot za en dan (no, na zajle dvatisočakov še vedno lahko skočim!), se mi je življenje seveda radikalno spremenilo, ampak tega niti za promil ne obžalujem. Čutim, da me Ulla s svojo življenjsko zgodbo ves čas pravilno vodi po moji špuri lajfa! 🔥 

Očitno do nadaljnjega ni čas za druge kontinente, ampak samo za krajše poti, kamor greva lahko skupaj. Najdragocenejše pri tej lanski čustveni kalvariji po njeni nesreči mi je, da sem se naučila takoj prepoznati v vsaki novi, četudi v na videz še tako težko obvladljivi situaciji, nekaj pozitivnega zase.

Vse je prav.

Hvala za vse te uporabne lekcije, Žabi – moj mali Buda si. 🙏 

(Ta vikend pa takoj na pičiva na en mega izlet!)