Obožujem te najine tihe debate, ko ure in ure sediva ob morju, se crkljava in mežikava izmenično v sonce in druga drugi. Na svoj, živalski način Ulla razume vse. Tudi to, da se ne more več samostojno gibati. V teh mesecih neprespanih noči je to sprocesirala v tej svoji ljubki, mali glavici – zdaj sem to začela močno čutiti, ker je Žabi precej bolje.

Skozi to zdravstveno odisejado pa sem začela še veliko globlje spoštovati Ullino prvinsko strast do bivanja v sami sebi, četudi v radikalno omejeni obliki in željo do nadaljevanja njenega sožitja z menoj tudi v teh, za obe neljubih, novih okoliščinah.

V čast mi je to.

Žival nima ega in ne dela nikakršnih kompromisov s seboj – če ji je lepo, se to odreflektira na njenem zdravju, če trpi, pa prav tako.

Zagotovo je bilo Ulli najtežje takrat, ko je bilo tudi meni; v zimskih mesecih, ko so se ji sprednje tačice začele šibiti. Ampak…klinc!, lajf gre svojo pot in zgodovine ne moremo spreminjati, se pa lahko iz nje učimo – tudi to, da si s hvaležnostjo in ljubeznijo v sedanjosti zagotovo načaramo še prijetnejše dni v prihodnosti!

Ma, tale moj knedlčk je čisti blagoslov!